Priprava za čiščenje krušne peči (uadla, uadle)

Dr. Jože Bavcon

Pri domačih opravilih so ljudje včasih uporabljali različne rastline, ki so služile različnim namenom. Kljub temu pa rastlin zaradi tega niso ogrožali v taki meri, da bi te potem začele izginjati. Znali so uravnavati pravo ravnotežje. Na nekem nahajališču so jih nabirali toliko časa, dokler je bilo teh še dovolj, nato so si poiskali drugo.

Eden takih primerov je uporaba lisičjakovcev torej praproti za čiščenje kmečke krušne peči pred peko. V ta namen so na Cerkljanskem uporabljali posebno napravo – v narečju imenovano »uadla« ali »uadle«.

V železno vpenjalo na dolgem lesenem ročaju so vpeli lisičjak. To je praprot, ki raste na kislih tleh. Pri nas je kar nekaj njenih predstavnikov. Sedaj so razdeljeni v štiri rodove: lisičje, dvorednik, lisičjak in blatec, nekoč pa je bil vse skupni rod lisičjak. Za omenjeni primer se je največ uporabljalo kijasti lisičjak (Lycopodium clavatum). Kijasti lisičjak ima dolgo plazeče se steblo s pokončnimi poganjki, na katerih se potem razvije klasek s trosonosnimi listi. Steblo je gosto olistano z luskastimi listi, ki po obliki nekoliko spominjajo na iglice, le da so mehkejši in seveda drugače grajeni. Cela rastlina, ki je lahko dolga meter in več, je zelo prožna. Preprosto jo lahko povlečemo z vlažnih resav na obrobju gozdov. Rastlina je le mestoma ukoreninjena, saj bolj ali manj raste preko odmrlega listja. Prav to, da rastlino lahko hitro naberemo, da je prožna in da ima tako značilno razrast, je verjetno vplivalo na to, da so jo začeli uporabljati pri peki kruha. Jeseni, ko so grabili listje za steljo, se je rastlina nehote zatikala med zobe grabelj. Do uporabe tako prožne in zanimive rastline verjetno potem ni bilo več daleč.

Rastlino so nabirali jeseni in jo potem uporabljali, dokler se ni izrabila. Polegla stebla so upogljiva. Rastlino so enostavno zložili v kupček in nastala je preprosta osnova za metlo. Ker pa metla v krušni peči ne sme imeti ravnega ročaja, ker je peč nizka, so torej ta šop »mahu za uadle«, kot so to rastlino na Cerkljanskem imenovali, vpeli v vpenjalo, pravokotno glede na ročaj. Metla, ki so jo uporabljali, da so počistili pepel v razžarjeni peči, preden so vanjo dali peč kruh, je bila narejena. Ker se rastlina ne posuši prav hitro, je bilo tako vsaj v začetku manj nevarnosti za vžig, kasneje pa so že zasušeno rastlino pomočili v vodo. Tisti, ki so z njo še čistili krušno peč, pripovedujejo, da je kijasti lisičjak res dobro pometel pepel. Če ni bilo lisičjaka ravno pri roki, so seveda uporabili kako drugo praprot, posušena grahova stebla ali stebla od ajde. Nobena od teh rastlin pa ni tako dobro počistila peči kot prav omenjeni lisičjak.

Slike posnel in obdelal: dr. Jože Bavcon

Za stran skrbi: Marko Razpet

Oreh